Obljuba je bila dana, staršem in igralcem, zato se je košarkarski tabor po (pre)dolgih letih premora enostavno moral zgoditi. Čeprav utrujeni od dolge in naporne sezone smo zbrali še zadnje atome moči in organizirali poletno druženje najmlajših košarkarjev našega kluba. Zares končno poglavje pred zasluženimi počitnicami se je odvijalo v…Portorožu od 5. do 8.7.. Čeprav smo bivali v obmorskem kraju se nekako nismo mogli znebiti občutka višinskih kondicijskih priprav. Za to je bilo vsekakor krivo dejstvo, da se Dijaški dom v omenjenem mestu nahaja sicer blizu, a hkrati precej nad višino morske gladine. Kakor koli smo obračali urnik dnevnih dejavnosti, še vedno smo se trikrat vzpenjali po strmem hribu, ki je (ob sončni pripeki in temperaturah nad 30°C) spominjal na misijo nemogoče.
Sicer je vsakodnevna rutina izgledala nekako takole: Po jutranjem vstajanju, umivanju in zajtrkovanju smo se odpravili na dopoldanski trening, kjer smo pilili tehnične prvine košarkarske igre. Zavzetost je bila na visoki (skoraj profesionalni) ravni, ki ni popustila niti med igrami za ogrevanje. No, borbenost je vendarle nadomestila igrivost, ko smo se preznojeni spuščali proti plaži. Trening in kopanje sta dodobra pokurila pri zajtrku vnesene kalorije, kar je bil zadosten motiv, da se prvič v dnevu spopademo s hribom in v domu napolnimo prazne želodčke. Sicer je bila hrana Dijaškega doma v Portorožu odlična, osebje pa prijazno in ustrežljivo, za kar se jim lepo zahvaljujemo. Po kratki popoldanski siesti smo se zopet odpravili v telovadnico, kjer so ekipe igrale medsebojne tekme. Vroče glave je ohladilo šele morje, ki je imelo takrat še znosnih 24°C. Pred večerjo je bilo potrebno še drugič zagristi v kolena in premagati klanec. Tedaj so igralci zares doumeli rojaka Ivana C., kako težko je življenje na klancu. Po večernem prehranjevanju smo se še zadnjič spustili po hribu, kajti sledil je običajni večerni sprehod. Navdušenje je vzpodbudilo šele obljubljeno sladkanje s sladoledom, ki je pregnalo občutek utrujenosti in težkih nog. Zadnji večer so nas le te uspele ponesti celo do Pirana, kjer smo si ogledali tudi piranski akvarij. Da ne bi kdo pozabil, da je vendarle na košarkarskem in ne planinskem taboru, smo zadnji vzpon opravili po daljši in položnejši cesti.
Če potegnemo črto, poletno druženje je bilo zelo prijetno in svojevrstna izkušnja za marsikoga. Kljub vsemu je bilo naporno (tudi za nas spremljevalce) in ob koncu dneva ni bilo mamic, ki bi nas potolažile in z vzpodbudnimi besedami pregnale misli, da je jutri še en vroč delovni dan… Zaradi vsega naštetega je bila ob zaključku dobljena nagrada (diploma in košarkarska žoga) še bolj upravičena, saj je bila z debelimi potnimi kapljami prigarana. Odlični ste bili! Se vidimo drugo leto…
Čisto na koncu še velika zahvala podjetju BANKART d.o.o in DG 69, ki sta nam olajšali izpeljavo košarkarskega tabora.
Se vidimo prihodnje leto!
KK Vrhnika