Obljuba je bila dana, star\u0161em in igralcem, zato se je ko\u0161arkarski tabor po (pre)dolgih letih premora enostavno moral zgoditi. \u010ceprav utrujeni od dolge in naporne sezone smo zbrali \u0161e zadnje atome mo\u010di in organizirali poletno dru\u017eenje najmlaj\u0161ih ko\u0161arkarjev na\u0161ega kluba. Zares kon\u010dno poglavje pred zaslu\u017eenimi po\u010ditnicami se je odvijalo v…Portoro\u017eu od 5. do 8.7.. \u010ceprav smo bivali v obmorskem kraju se nekako nismo mogli znebiti ob\u010dutka vi\u0161inskih kondicijskih priprav. Za to je bilo vsekakor krivo dejstvo, da se Dija\u0161ki dom v omenjenem mestu nahaja sicer blizu, a hkrati precej nad vi\u0161ino morske gladine. Kakor koli smo obra\u010dali urnik dnevnih dejavnosti, \u0161e vedno smo se trikrat vzpenjali po strmem hribu, ki je (ob son\u010dni pripeki in temperaturah nad 30\u00b0C) spominjal na misijo nemogo\u010de.<\/p>\n
Sicer je vsakodnevna rutina izgledala nekako takole: Po jutranjem vstajanju, umivanju in zajtrkovanju smo se odpravili na dopoldanski trening, kjer smo pilili tehni\u010dne prvine ko\u0161arkarske igre. Zavzetost je bila na visoki (skoraj profesionalni) ravni, ki ni popustila niti med igrami za ogrevanje. No, borbenost je vendarle nadomestila igrivost, ko smo se preznojeni spu\u0161\u010dali proti pla\u017ei. Trening in kopanje sta dodobra pokurila pri zajtrku vnesene kalorije, kar je bil zadosten motiv, da se prvi\u010d v dnevu spopademo s hribom in v domu napolnimo prazne \u017eelod\u010dke. Sicer je bila hrana Dija\u0161kega doma v Portoro\u017eu odli\u010dna, osebje pa prijazno in ustre\u017eljivo, za kar se jim lepo zahvaljujemo. Po kratki popoldanski siesti smo se zopet odpravili v telovadnico, kjer so ekipe igrale medsebojne tekme. Vro\u010de glave je ohladilo \u0161ele morje, ki je imelo takrat \u0161e znosnih 24\u00b0C. Pred ve\u010derjo je bilo potrebno \u0161e drugi\u010d zagristi v kolena in premagati klanec. Tedaj so igralci zares doumeli rojaka Ivana C., kako te\u017eko je \u017eivljenje na klancu. Po ve\u010dernem prehranjevanju smo se \u0161e zadnji\u010d spustili po hribu, kajti sledil je obi\u010dajni ve\u010derni sprehod. Navdu\u0161enje je vzpodbudilo \u0161ele obljubljeno sladkanje s sladoledom, ki je pregnalo ob\u010dutek utrujenosti in te\u017ekih nog. Zadnji ve\u010der so nas le te uspele ponesti celo do Pirana, kjer smo si ogledali tudi piranski akvarij. Da ne bi kdo pozabil, da je vendarle na ko\u0161arkarskem in ne planinskem taboru, smo zadnji vzpon opravili po dalj\u0161i in polo\u017enej\u0161i cesti.<\/p>\n
\u010ce potegnemo \u010drto, poletno dru\u017eenje je bilo zelo prijetno in svojevrstna izku\u0161nja za marsikoga. Kljub vsemu je bilo naporno (tudi za nas spremljevalce) in ob koncu dneva ni bilo mamic, ki bi nas potola\u017eile in z vzpodbudnimi besedami pregnale misli, da je jutri \u0161e en vro\u010d delovni dan\u2026 Zaradi vsega na\u0161tetega je bila ob zaklju\u010dku dobljena nagrada (diploma in ko\u0161arkarska \u017eoga) \u0161e bolj upravi\u010dena, saj je bila z debelimi potnimi kapljami prigarana. Odli\u010dni ste bili! Se vidimo drugo leto\u2026<\/p>\n
\u010cisto na koncu \u0161e velika zahvala podjetju BANKART d.o.o<\/strong> in DG 69<\/strong>, ki sta nam olaj\u0161ali izpeljavo ko\u0161arkarskega tabora.<\/p>\n
![\"\"](\"http:\/\/www.kkvrhnika.si\/wp-content\/uploads\/2017\/08\/portoro\u017e-tabor.jpg\")
<\/a><\/p>\n